VOLITVE NA VASI

Pri Shkafarju je bilo vse polno pivcev, ki so puhali dim in se vneto prerekali, kar je v tem prostoru pomenilo kot debata. Ob mizi, prav sredi gostilne, kjer so shtirje igrali karte, s she dvema sekundantoma, ki sta zhivchno spremljala potek igre, je bilo she posebej ostro.

Ko so vstopili vashki politiki, so nekateri glasnezhi in prepirljivci za trenutek utihnili, nekaj jih je dvignilo roke, kot v strankarski pozdrav, prav v kotu pa se je nekdo zadrl: “Naj zhivi zhupan Arizona!”

Gospod Arizona se je takoj zavrtel proti njemu in se odzval z zharechimi ochmi. “Naj zhivi!” je rekel ter se shiroko zasmejal.

“Zajebali jih bomo, vse po vrsti,” je rekla gospa Brena zhe bolj razpolozhena, z vidno spremenjenim prej tako strogim obrazom.

“Ne podcenjuj nasprotnika,” je ugovarjal gospod Fakin in se obrachal k vratom, od koder bi zhe moralo priti kaj na mizo.

Natakar se je pokazal na vratih in bil takoj ob mizi, kamor je razlozhil “tako kot po navadi” in rekel she “prijetno”, kot ponavadi, ter odshel.

Kozarci so zhvenketali, se praznili in se polnili.

Gospod Arizona je najprej prigriznil.

Nekaj chasa je trajalo, da so si razdelili in vzeli po zhelji ter se tako s prvimi pozhirki in s prvimi grizhljaji splaknili in odteshchali, potem je pogovor stekel gladko kot prej na seji, a tudi vedno bolj zhivahno in vedno bolj burno, vedno bolj predvolilno.

“Razfukali jih bomo!” je kot iz trobente govorila gospa Brena in ochi so se ji svetile. Visoko je dvignila poln kozarec, da ji je vino pljusknilo chez prste. To je veljalo za zdravljico, tako da so vsi poprijeli za kozarce, gospod Fakin pa je zachel z neko kvantarsko popevko.

Morda je prav ta zhivahnost, ki jo je bilo slishati tudi na cesto, pripeljala gospoda Cvrchavca. Morda pa je prishel le na pijacho, kot je sem prihajal vsak dan.

“Pozdravljen, gospod bodochi zhupan!” mu je rekel Fakin, ko se je ta pokazal na vratih. Z gledalishko narejeno gesto mu je kazal, kam naj sede.

“Kandidat. Samo kandidat, ne pa zhupan!” se je nasmehnil gospod Cvrchavec. In neprijetno mu je bilo ob tej neslani shali. Na kandidaturo je pristal samo zato, ker je njegov sin z njegovo pomochjo dobil zaposlitev na obchini in mu je tako, s to privolitvijo, ohranjal sluzhbo. Samo zaradi tega je pristal na to noro igro, sedaj pa, ko je zhe bil vprezhen, je povlekel z vso mochjo, kot v zhelji, da bi bilo chimprej vsega konec.

“Zhupan ne, bosh pa podzhupan, to ti garantiram,” je rekel zhupan Arizona in mu nalil vina do roba.

Gospod Cvrchavec ga je spil na dushek in do dna in zhe se je sprostil in razpotegnil. Kazalo je, da namerava nekaj povedati, vendar vzdushje ni bilo takshno, da bi lahko prishel do besede, kajti bil je premalo nabrushen, da bi se lahko v takshni gnechi prerinil v prvo vrsto. Chez chas mu je do tega pomagal zhupan, ko ga je gromko vprashal, ali bodo vsi njegovi zadruzhniki glasovali zanj, in je takoj dodal, da “che ne bodo, jih bom poslal tlakovat ceste”.

“Jaz zbiram glasove tako, kot jih je Kristus na Oljski gori,” je zachel Cvrchavec in chutilo se je, da mu je ta prispodoba vshech, in videlo se je, da jo je zhe nekaj chasa nosil s seboj in da je komaj chakal, da jo pove.

“Pusti Kristusa na miru, da ne bosh kot on konchal na krizhu!” je rekla gospa Brena.

Vsi so se ob tej duhoviti opombi spustili v velik krohot in povlekli za seboj she gospoda Cvrchavca.

Ko so se izkrohotali, so mu le dovolili, da je porochal in povedal, kako je zhe vse zagotovljeno, da bodo zanj glasovali vsi, ki so kakorkoli povezani s Kmetijsko zadrugo, vsi, ma prav vsi, stari in mladi in tudi veliko drugih, ki jih mastno mazhe z raznimi dobrotami in uslugami.

“Z uslugami jih zvezhesh za vekomaj!” je resno zatrjeval Cvrchavec in prav na koncu, ko je to resnico izpovedal, ga je znotraj nekaj opomnilo, da je tudi on sam za vekomaj zvezan. Zato si ga je sedaj she sam na hitro nalil in prav tako hitro zvrnil. Prisotni so mislili, da je s tem hotel potrditi, kako je potrebno ravnati v chasih, kot so danashnji, z uslugami in drugimi mazhami, in so mu zato zaploskali, kar mu je povzrochilo v dushi dodatno zarezo zhalosti. Toda, tega ni pokazal.

“Opa! da me ti ne bosh na koncu she premagal?” se je smejal zhupan in vprashanje postavil tako, kot da je pripravljen povabiti ga na dvoboj.

“Kar pazi se,” je rekla soprogu soproga Brena, “kar pazi se, da ne bo res tako.” Pri tem se je zresnila in pogledala mozha ostro v ochi. Namrech, vedno ga je opozarjala, da premalo napravi za zmago in da prevech rachuna na rezultate prejshnjih volitev.

Zhupan, kot da je ni slishal, je samo postrani gledal na gospoda Cvrchavca in z narejeno resnostjo zhugal s kazalcem, ob tem pa pel: “EEEeee…”

“Ne boj se, zhupan ne bom,” se je smejal Cvrchavec.

“Ampak vetra jim bomo dali! Dioporko!” je rekel Fakin.

Gospod Erneshtin se je spet otresel svoje bojazljivosti in zatrdil: “Nashi nasprotniki si izmishljajo razne finte in so preprichani, da bodo oni zmagali. To zanesljivo vem.”

“Nich resnega!” je s strogim obrazom na to opombo rekel zhupan. “Nash agent X, ki smo ga zhe pred dvema letoma uspeshno filtrirali v njihove vrste, ni she nich posebnega porochal. Manjka jim denarja! In pameti jim manjka. Zato ni razloga za paniko! Vsake toliko si res kaj izmislijo, ampak vedno ostane le pri tem, da si nekaj izmislijo. To se dogaja tudi zato, ker jim nash agent X dobro mesha shtrene, saj se mu je posrechilo priti prav v vodstvo stranke.”

Gospod Erneshtin se tokrat ni dal ugnati in je spet rekel: “Kaj pa che imajo tudi oni svojega agenta pri nas?”

“Imeli so ga! Seveda so ga imeli. Pa ga nimajo vech! Smo ga zhe likvidirali!” se je smejal gospod Arizona in z njim vsi ostali, razen gospoda Erneshtina, ki je zaslutil, da so med njimi nekatere stvari, ki jih on ne pozna, cheprav bi jih moral poznati, kot strankarski chlovek. To slutnjo je prekril in da bi zbranim pokazal, da tudi on nekaj ve, chesar gotovo vsi ne vedo, je she naprej vztrajal: “Ampak oni imajo na svoji strani Gasilsko drushtvo, to dobro vem, in se, kot tudi prav tako zanesljivo vem, pripravljajo na Gasilsko veselico, ki jim bo navrgla veliko predvolilnih tochk.”

“Prava rech! Pa napravimo she mi svojo!” se je dvignil gospod Fakin. To je rekel tako samozavestno, kot da jo ima, to veselico, zhe pripravljeno v glavi.

Erneshtin je zachutil, da je prishel njegov trenutek, in je zvedavo pogledal po obrazih, da bi ugotovil, ali ima kdo od njih kakshno misel ali kakshen pripraven predlog na to temo. Na hitro je presodil, da imajo “po tem vprashanju” vsi prazne malhe, zato je predlagal brez vsake zadrege: “Napravimo Kravji bal.”

“Kuga? N bod no zagaman, ejga! S morbit na Gorenjskem, ejga?” se je grobo shalil gospod Fakin, ki je dobro poznal ta severni jezik, saj je imel tam sorodnike, ki so mu, sami in she z drugimi sorodniki vsako poletje polnili vse kotichke hishe, tako da je v jeseni zhe krepko zaudarjala po “ejga in kuga”. ( Ta “kmechk turizm” ejga, mi bo zhivce pozhru in vse pod rusho spravu, je vsako leto govoril obupani Fakin v shali in v resnih mislih.)

“Bodimo resni!” je rekel zhupan Arizona in takoj za tem ustrelil kot iz tezhko kalibrskega topa: “Predlagam Ribishki praznik!”

“Kaj ga spet serjesh!” se je razxudila soproga. “To feshto prirejajo zhe dol na rivi. Ne bomo jih posnemali. Mi smo valjda na vasi, ne pa na morju. Bomo ja napravili kaj svojega, madona santa!”

“Dio povero….,” je rekel svetovalec Drajs in shiroko razprl ochi, toda naprej ni znal in je umolknil.

Fakin pa je samo chakal, da vsak pove, kar misli. Ker je bil svetovalec obichajno vedno zadnji, ki je kaj povedal ali svetoval, se je chutilo, da je debata izchrpana, zato je stvari vzel v svoje roke. Govoril je tako, kot da je o vsem tem zhe doma do podrobnosti premislil. Pa ni bil prinesel prav nich od doma. Tukaj, na tem mestu in v tem trenutku se mu je posvetilo v glavi, kar je med razlaganjem she posebej in vechkrat poudaril, in s chimer je dal vedeti, da so tudi v tem kraju in v tem prostoru brihtni ljudje, ki jim pamet dela kot shtoparica.

“Mi bomo pripravili Praznik krompirja!” je rekel. “Krompirja, ki je simbol nashe vasi in, che hochete, tudi simbol nashe stranke!”

“Pardon! Oprosti, ampak moram te prekiniti!” je vskochil Arizona she vedno uzhaljen zaradi zavrnitve svojega prejshnjega predloga. “Prav imash v zvezi s krompirjem in nasho stranko, toda ne smemo tega napachno tolmachiti. Da ima nasha stranka krompir, v prenesenem pomenu seveda, da se razumemo! ga ima zato, ker smo celo vrsto let sejali prvovrstno semenskega, v prenesenem pomenu, da se razumemo! in ga z najboljsho in brezkompromisno selekcijo spravili na ta kvalitetni nivo. Selekcija je bila takshna, da so v nashih vrstah, kot vsi dobro veste, samo tisti od A do F. Vse drugo je izlocheno. In to se je delalo leta in leta, od jutra do vechera, od vechera do jutra! Nasha vrsta je strnjena od A do F! Lepo prosim. Pa brez zamere!”

Ta selekcija je bila resnichno stroga. Skrajno mejo zachetnic imen ljudi, ki so lahko prishli v elitni izbor vodilne stranke, je bila chrka F. Ta je stala kot obrambni zid, chez katerega ni bilo mogoche preskochiti. Tako, da vsi, katerih imena so se zachela od G naprej, so lahko samo hrepeneli po “nebesih”, vstopiti jim ni bilo dano. Zato pa si je gospod Kocina, da bi vstopil v vishji krog, pred nedavnim zamenjal ime iz Kocine na Drajsa, kar pa ga je, po resnici povedano, she vedno spremljalo z neprijetnimi obchutki.

Gospod Fakin se ni dal zmesti in je mirno nadaljeval: “Seveda. Brez dvoma. Kako pa drugache! Od A do F. Tako je v resnici s selekcijo, ki je bila stroga in dosledna, in tako je, che govorimo v prenesenem pomenu, s krompirjem. Tukaj ni nobenega nesporazuma. In che rechem, kar sem zhelel povedati, dejansko in konkretno, v zvezi s Praznikom krompirja, bom rekel tako: organizirali bomo takshen praznik, da se ga bodo nashi volivci spominjali she do naslednjih volitev. Predlagam, da bi za ta praznik skuhali kakshno tono krompirja in ga zastonj delili med ljudstvo. Naj se ga najedo. In si ga zapomnijo! Tudi sol jim bomo dali zastonj, da bodo krompir vanjo slastno potochili.”

“Temu se reche krompir v oblicah,” je mimogrede in spravno pripomnil gospod Arizona.

“Ja, krompir v oblicah,” se je oglasil Erneshtin, “ampak to bo shlo vse na rachun prorachuna! To bo spet stalo! To bodo v resnici plachali obchani z davki!”

Tako je Erneshtin spet vrgel v debato svojo skrb o razsipnishtvu in roke so se mu ob tem tresle.

“Ja, kdo drug pa naj placha, orka boja?” se je zhe razjezila gospa Brena nad neprestanim vrtanjem “umsko zapoznelega” gospoda Erneshtina (tako je namrech sodila o njem), ki pa ga je sedaj imela zhe chez glavo. “Vse bodo plachali obchani, kot vedno. Od kod pa naj vzamemo denar? Iz svojih zhepov? Valjda ne?!”

“Obchani so zato, da vzdrzhujejo oblast, oblast pa je zato….,” je poskushal duhovito zakljuchiti to debato zhupan Arizona, pa se ni mogel spomniti domislice, zakaj pri vragu je zhe oblast, in se je namesto tega le shiroko zasmejal.

“Oblast je zato, da vlada!” je za vse zakljuchila Brena in narochila gospodu Fakinu, da pripravi vse, kar je potrebno za Krompirjev praznik, in she dodala: “Denar za to ni vprashanje!”

“Zjebali jih bomo,” je polglasno rekel Fakin chez mizo, kar je veljalo samo za gospo Breno, in si zhe nekaj belezhil v zvezi s tem praznikom.

Gods Gifts
The Tenth Avatar Battling the Evil Forces on Earth